Krompir v južnoameriških Andih ljudje uživajo že tisočletja. Evropa se je s krompirjem seznanila v času renesanse, v 16. stoletju, v času velikih raziskovanj drugih kontinentov. Pravijo, da ga je v Evropo pripeljal morjeplovec Krištov Kolumb, seveda so ga pa tudi drugi popotniki, ki so se vrnili iz teh krajev. Eden prvih naj bi ga za prehrano uporabil angleški morjeplovec sir Francis Drake, na slavnostni večerji, 4. aprila 1581 na jadrnici, potem ko so uplenili špansko ladjo – vendar ni jasno, ali je šlo morda za navadni krompir ali batato, sladki krompir.
Sprva so ljudje v Evropskih deželah bili precej skeptični do te rastline, saj so zmotno uživali vrhnje plodove, ki so neužitni, nekoliko strupeni in so povzročali krče in slabosti.
Na Slovensko je prišel v času Habsburške monarhije. V tem času je veljala med ljudstvom velika lakota, zato ga je cesarica Marija Terezija z dekretom o obveznem gojenju krompirja, uzakonila. Kmetje so se sprva upirali sajenju te poljščine, kasneje pa so jo sprejeli in posvojili za vsakoletno pridelavo. Danes poznamo preko 5000 sort krompirja: bele, rumene, rožnate, rdeče barve in struktur od vodene do mokaste. Barva krompirja pravzaprav nima posebne pomembnosti pri prehrambni vrednosti krompirja, ima pa bistveno vlogo pri tem, za katere jedi je primerna neka sorta krompirja. Krompir je odličen vir rudnin in vitaminov: magnezija (ki ga je kar 24 gramov na 100 gramov krompirja), vitamina C, bakra in mangana.
Krompir je tudi podnebju prijazen pridelek, saj v primerjavi z drugimi pridelki proizvaja nizko raven emisij toplogrednih plinov.
Dober tek!
Vir foto: OZN