Mokrišča so poseben ekosistem, to so območja, ki imajo tla vsaj del časa namočena z navadno vodo ali s slano vodo, so na zemeljskem površju ali pod površjem – podzemeljska mokrišča. Najdaljše podzemno mokrišče v Evropi so Škocjanske jame (te so že od leta 1986 vpisane na UNESCO-ov seznam svetovne dediščine), ki so od leta 1999 vpisane še v seznam svetovno pomembnih mokrišč Ramsarske konvencije. To je prva svetovna medvladna pogodba o ohranjanju in trajnostni rabi naravnih dobrin, ki je bila podpisana na današnji dan, 2. februarja 1971 v mestu Ramsar v Iranu. Namen konvencije je ohranjanje in varovanje mokrišč na nacionalni ravni z mednarodnim sodelovanjem, saj so mokrišča med pomembnejšimi in istočasno med najbolj ogroženimi ekosistemi v okolju.
Mokrišča so po večini naravna, ustvarila so se sama, lahko pa jih je ustvaril človek z namenom izkoriščanja narave, te imenujemo antropogena mokrišča, na primer soline za pridobivanje soli, v kraškem svetu, kjer je zelo malo površinske vode, pa so si ljudje ustvarjali kali ali lokve.
Slovenija je zelo bogata z mokrišči, prepoznanih je 3500 mokrišč. Vsako mokrišče je pomemno, četudi le vodna luža sredi gozda, ki se zadržuje dlje časa, da se lahko odvije ves razmnožitveni cikel.
Mokrišča v naravi delujejo kot zadrževalniki vode. Strokovnjaki pripisujejo mokriščem veliko pomembnost tudi za ljudi: ob velikih padavinah delujejo kot zadrževalniki velike količine vode za dalj časa in voda s tega območja počasi, kontrolirano odteka v nižje ležeča vodotoke, tako preprečuje, da bi nastajale velike poplave, zadržuje se tudi višji nivo podtalne vode, ki preprečujejo suše. Mokrišča so kot ledvica narave; voda, ki preko mokrišč odteka v podtalnico, se v mokriščih prečisti.
Mokrišča so prvenstveno življenjski prostori za živali in rastline, ki so odvisna od njih, pomembna so za ohranjanje biotske raznovrstnosti.
Državni zbor je 30. marca 2021 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah (zv-1g), ki bi omogočal na vodnem in priobalnem zemljišču ter na območju presihajočih jezer pozidavo raznih infrastruktur. Inštitut 8. marec s predsednico inštituta Niko Kovač na čelu je speljala veliko akcijo o ozaveščanju, kaj taka novela zakona v resnici pomeni za ljudi in naravo. S podpisi peticije smo državljani dosegli, da je Državni zbor bil primoran razpisati Referendum, na katerem smo se vsi polnoletni državljani lahko izjasnili ali se s to novelo zakona strinjamo ali ne. Četudi je bil datum referenduma za pitno vodo postavljen v poletne počitnice, se je referenduma udeležilo več kot 46 % državljanov in glasovalo z 86,75 % glasovi PROTI. S tem je bila izredno škodljiva novela zakona o vodaho ostro zavrnjena.
