Medtem ko sta se v Evropi krepila in zavladala totalitarna enopartijska politična sistema fašizem in nacizem z diktatorjema Mussolinijem in Hitlerjem na čelih, je v Sovjetski zvezi zavladal diktator Stalin s svojim enopartijskim totalitarnim policijskim sistemom – stalinizmom.
V totalitarnih političnih sistemih so se dogajali najhujši zločini proti človeštvu, najstrašnejši genocidi, ki so kmalu po končani II. svetovni vojni dobili svoj epilog na Nürnberških procesih, a v Sovjetski zvezi se je diktatura še kar nadaljevala. Šele s prihodom Gorbačova na sovjetsko oblast, se je začel politični sistem menjati. Po nuklearni katastrofi v Černobilu (po letu 1986) so začele prihajati na dan zgodbe, ki so jih pripovedovali Ukrajinci, kaj vse so doživljali v tridesetih letih 20. stoletja. Zgodil se je grozovit Holodomor (iz ukrajinskega jezika голодомор – gladomor).
Stalin se je v Sovjetski zvezi odločil modernizirati kmetijstvo. Temu so rekli kolektivizacija, danes bi temu rekli konfiskacija: vsa zasebna kmetijstva so združili v kolhoze, ki pa se niso tako dobro obnesli, saj ta družbena lastnina ni bila tako dobro upravljana kot privatna. Na kolhozih so na silo dvigali normo in zahtevali, da čimveč pridelajo za prebivalstvo, ki so ga za potrebe industrije, uradništva, drugih storitvenih dejavnosti, pritegnili v velika mesta. Polovica vsega kmečkega prebivalstva se je preselila v mesta, druga polovica kmetov je ostala brez svoje zasebne zemlje, delati so morali na teh velikanskih monokulturnih zemljiščih, na kolhozih. Od njih se je pričakovalo, da bodo delali dvakrat več, kot so prej, da bi poleg sebe nahranili tudi tiste, ki so delali v tovarnah in vse ljudi v mestih, kot tudi za izvoz na druga tržišča. Ukrajina je bila velika žitarica/žitnica takratne velikanske Sovjetske zveze. Posebaj ukrajinski kmetje so se upirali temu, da bi svojo zemljo dali v kolhoze. Stalin je v tistem času nerealno dvigoval norme kmetom, zahteval je vedno večjo količino pridelka po hektaju, ki jih ni bilo moč doseči. Država je ukrajinskim kmetom dobesedno zaplenila vso letino, ki so jo pridelali za potrebe Sovjetske zveze. Tudi kmetom, ki so se še vedno zoperstavljali in niso hoteli oddati svojega zemljišča v kolhoze, so jih pustili stradati. V pomoč, ki je prihajala od zunaj, do ukrajinskih kmetov ni prišla, a njim samim so prepovedali, da bi ta območja zapustili, pomoč od zunaj (ki je pritekala po uradnih mednarodnih poteh) pa so razdelili v mestih v obliki živilskih kart. Ljudje na ozemljih kmetijskih površin in tistih, ki so se sestradani podajali na pot v neznano, so zaradi stradanja umirali. Umrlo je več kot 3,6 miljonov Ukrajincev. Mnogo vasi je zbrisanih z obličja Zemlje, pove Sanja Lončar v svojem dolgem predavanju Ali je lakota pred vrati? Ljudje so bili primorani pustiti svoje sestradane onemogle svojce, tudi otroke, da jih je vzel mraz. To je bilo obdobje “tihih zim”. Preživeli so le tisti, ki so bili sposobni najti, ujeti, nabrati in pojesti karkoli, kar je predstavljalo vir hranil.
S postavitvijo spomenika holodomoru 7. novembra 2015 v središču ameriške prestolnice v Washingtonu je nekakšno priznanje, da je v letih 1932 – 1933 šlo za velik genocid nad ukrajinskim prebivalstvom.
V Ukrajini se vsako 4. soboto v mesecu novembru spominjajo žrtev holodomora. In memoriam: podprimo domače lokalne “male” kmetovalce in kupujmo hrano pridelano pri njih.
Vir foto: Spomenik žrtvam holodomora v Ukrajini odkrit v Washingtonu – ZDA
