Ozonska plast je vitalna a krhka zaščitna plast plina ozona v zemeljski atmosferi, ki obdaja naš planet v spodnjem delu stratosfere na višini od 13 do 40 kilometrov (z največjo koncentracijo na višini 25 km) nad zemeljskim površjem in ščiti Zemljo pred škodljivim ultravioličnim sevanjem, sončnih žarkov kratkih valovnih UV-B in tako pomaga ohraniti življenje na planetu. Žal pa je prisoten tudi v plasti ozračja tik nad zemljino površino in je v tem primeru škodljiv onesnaževalec, ker škodljivo vpliva na dihalne sisteme ljudi in živali. Ozon nastaja ob fotokemičnih reakcijah izpušnih plinov. Ugotovljeno je bilo, da so številne pogosto uporabljene kemikalije zelo škodljive za ozonski plašč, kot so to: haloogljikovodiki, ki so kemikalije, pri katerih je eden ali več ogljikovih atomov povezanih z enim ali več atomi halogena (fluor, klor, brom ali jod). Haloogljikovodiki, ki vsebujejo brom, imajo običajno veliko večji potencial za uničevanje ozonskega plašča kot tisti, ki vsebujejo klor. Kemikalije, ki jih je ustvaril človek in so zagotovile večino klora in broma za zmanjšanje ozonskega plašča, so metilbromid, metil kloroform, ogljikov tetraklorid in družine kemikalij, znanih kot haloni, klorofluoroogljikovodiki (CFC) in klorovodikovi ogljikovodiki (HCFC).
Ko so znanstveniki potrdili, da se zaščitna ozonska plast izčrpava, so spodbudili mednarodno skupnost, da vzpostavi mehanizme, kjer bi skupaj ukrepali in zaščitili ozonsko plast. Znanstvena potrditev izčrpavanja ozonskega plašča je spodbudila mednarodno skupnost, da vzpostavi mehanizem za sodelovanje in ukrepanje za zaščito ozonskega plašča. To je bilo formalizirano v Dunajski konvenciji o varstvu ozonskega plašča, ki jo je 28. marca 1985 na Dunaju sprejelo in podpisalo 28 držav, kar je dobri dve leti kasneje, septembra 1987 pripeljalo do priprave Montrealskega protokola o snoveh, ki tanjšajo ozonski plašč. Sporazum izide leto dni kasneje tudi v Uradnem listu Evropske unije. Naša nekdanja skupna SFR Jugoslavija je pristopila h Konvenciji 16. aprila, 1990, Republika Slovenija pa je ratifikacijo nasledila s podpisom sporazuma 6. julija, 1992. Leta 2019 je pristopila k sporazumu še zadanj država podpisnica Palestina in tako so se vse države na svetu opredelile k reševanju našega skupnega problema – ohranjanju ozonskega plašča.
Generalna skupščina Združenih narodov je že leta 1994 razglasila 16. september za mednarodni dan ohranjanja ozonske plasti, v spomin na datum podpisa leta 1987, v Montrealskem protokolu o snoveh, ki tanjšajo ozonski plašč (resolucija 49/114).
