Dan žena je praznik vseh žensk na svetu, priznan tudi s strani Organizacije združenih narodov, a ga danes ne praznujejo v vseh državah. Položaj žensk v svetu še zdaleč ni enakopraven. Ženske se borimo za svojo ekonomsko, politično in socialno enakopravnost že več kot 120 let. Zgodovina ženskega gibanja sega v daljnje leto 1857, ko so ženske delavke zaposlene v tekstilnih tovarnah na Manhattnu v New Yorku 8. marca organizirale množične prosteste. Uprle so se nečloveškim delovnim pogojem in mizernim plačam. Policija je napadla protestnice in jih razgnala, vendar se je gibanje nadaljevalo in privedlo do ustanovitve prvega ženskega sindikata delavk v tekstilni industrij, da bi se tako lahko vsaj poskusile zavarovati in si pridobiti nekaj osnovnih pravic na delovnem mestu. V nedeljo, 8. marca 1908 se je na ulicah New Yorka zbralo več kot 15.000 žensk in zahtevalo krajši delovnik, boljšo plačo in volilno pravico. Njihov slogan se je glasil “Kruh in vrtnice”; kruh je simboliziral ekonomsko varnost, vrtnice pa boljši življenjski standard. Lastniki tovarn so na primer zaklenili zasilna stopnišča, da bi delavkam preprečevali odhajanja na protestne shode, sami pa utemeljevali, da so zato zaklenili zasilna stopnišča, da bi “preprečevali nepooblaščene izhode in zmanjšali možnost tatvin”. To se je pokazalo za pogubno odločitev 25. marca 1911 v tekstilni tovarni srajc Triangel v soseščini Manhattna, ko je ob katastrofalnem izbruhu požara v 8., 9. in 10. nadstropju te zgradbe zaradi zadušitve z dimom ali smrtnih poškodb ob skokih skozi okna umrlo 146 ljudi, od teh 123 žensk med katerimi so bile tudi 14-letnice. Socialistična stranka Amerike je razglasila zadnjo nedeljo v mesecu februarju za državni praznik žensk.
Na Drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk v Kopenhagnu pred 112. leti je Clara Zetkin dala pobudo za praznovanje dneva, ki bi bil posvečen vsem ženskam z imenom Dan delovnih žena. Na tej konferenci so se ženske zavzemale tudi za volilno pravico. Leto kasneje, 1911 so ga že praznovale države, sicer sprva 19. marca, širom Evrope: v Avstriji, Nemčiji, Švici, na Danskem, v ZDA ter v Sloveniji v Trbovljah. V naslednjih letih so se organizaciji prireditev in demonstracij pridružile še druge države: Anglija, Finska, Poljska, Bolgarija, Romunija, Litva, Estonija, Japonska, Turčija, Iran in celo Kitajska.
Leta 1917 so na zadnjo nedeljo v mesecu februarju ženske v Rusiji pričele s ponovnim protestom, ki je bil takrat podkrepljen s sloganom “Kruh in mir”, ki je bil odziv na smrt v vojni več kot 2 milijona ruskih vojakov. Kljub vsem pritiskom ženske s prostestom niso prenehale, dokler ni bil ruski car Nikolaj II. 15. marca leta 1917 prisiljen k odstopu in je začasna vlada ženskam odobrila volilno pravico. To se je zgodilo 23. februarja 1917 po julijasnkem koledarju, ki je takrat še veljal v Rusiji, na gregorianskem koledarju pa je ta dan označeval 8. marec, s čimer je postal tudi v sozvočju z enakim datumom prve stavke tekstilnih delavk v New Yorku, uradni datum kasnejšega mednarodnega praznovanja Dneva žena.
Boj za enakopravnost žensk v svetu še ni končan. Živel 8. marec – dan žena!
Vir foto: Solution Journalism
(Visited 18 times, 1 visits today)
Dostopnost