je klasična slovenska povest naravoslovca, potopisca, pripovednika, učitelja prirodopisja, kemije, zemljepisa in nemščine Frana Erjavca, ki se je rodil na današnji dan, 4. septembra 1834 v Ljubljan na Poljanah št. 62.

Že kot najstnik je zbiral žuželke in urejal zbirko žuželk. Ljubezen do naravoslovja je trajala vse življenje a gojil je tudi ljubezen do književnosti in pisanja. Pri dvajsetih letih je soustanovil Dijaško društvo za vadenje pisateljevanja, kjer so izšli trije na roke spisani zvezki Vaje. Po maturi je na Dunaju študiral kemijo in prirodopis in bil predsednik Slovenskega dijaškega društva. Fran Erjavec sodi v generacijo pripovednikov, ki so ustvarili temelje slovenski prozi in pripovedništvu. Pisal je naravoslovne spise o živalih, potopisne spise, satirične in humoristične spise ter povesti in črtice. Izhodišča za pisanje je iskal v znanosti, naravoslovju, opazovanju narave, narodopisju in opisovanju socialnega okolja. V slovenščino je prevedel tudi nekaj Andersenovih pravljic

Po enajstih letih profesorjevanja na zagrebški realki in vandranja po Evropi kjer je zbiral naravoslovno in rodopisno blago, je bil prestavljen kot profesor na realko v Gorico. Čez pet let so ga na zagrebškem vsučilišču imenovali za rednega profesorja zoologije in čeprav je Fran Erjavec sprva prisegel, se je kasneje imenovanju odrekel in raje ostal v Gorici, kjer se je bolje počutil. Od leta 1992 so v Novi Gorici po njem imenovali osnovno šolo, ki ima za svoj zaščitni znak mravljo. Šolsko spletno stran krasi obširen življenjepis s številnimi starimi fotagrafijami

Vir foto: OŠ Frana Erjavca Nova Gorica

(Visited 5 times, 1 visits today)
Dostopnost